Prevajalci se zavedajo, da lahko prevodi določenega besedila izgubijo esenco, ki jo je imel izvirnik. Seveda je cilj vsakega prevajalca, da s svojim delom doseže, da ciljno besedilo doseže enak učinek pri ciljnih bralcih, kot ga je izhodiščno besedilo pri izhodiščnih bralcih.
Pri strokovnih besedilih je to še najlažje doseči, drugače pa je s prevodi umetnostnih besedil. Pri prevajanju leposlovja na primer prevajalec ne more prevajati zgolj besed, temveč se mora znati pritihotapiti v misli avtorja, začutiti njegov zorni kot, razmišljanje, čutenje … Sodni prevodi besedil sodijo tako med najtežji zalogaj, pri tem pa še posebno izstopa poezija. Tovrstno prevajanje je iz tega razloga še najbolj pisano na kožo tistim jezikovnim in prevajalskim strokovnjakom, ki so tudi sami bodisi pisatelji ali pesniki, torej so izvrstni poznavalci umetnostnega jezika.
Cilj je dosežen, če tovrstni prevodi pred bralcem zaživijo v enaki meri kot v izvornem jeziku.
Sodni tolmači